Sprejemanje sebe je sestavni del osebne rasti in je pomemben korak pri spreminjanju samega sebe. Če nekaterih delov sebe (na primer lastnost, želja, predstava, vedenjski vzorec) ne moremo sprejeti, jih v resnici tudi ne moremo spremeniti, saj smo ves čas v konfliktu z njimi in veliko svoje energije porabimo za to, da jih 'odganjamo', potlačujemo, prikrivamo. Ko pa določen del samega sebe sprejmemo, smo korak bliže temu, da ga spremenimo, če je to potrebno. Nismo več v konfliktu s samim seboj in lahko bolj konstruktivno razmislimo, kaj narediti.

Običajno težko sprejmemo tiste dele samega sebe, ki nam niso všeč, ki se jih sramujemo in imamo do njih negativen odnos. Vendar so tudi ti deli naši, lahko bi rekli, da so kot majhni otroci, ki si želijo naše ljubeče vzgoje. Ovira pri sprejemanju teh delov je tudi, da se z njimi močno identificiramo (rečemo npr. 'Jaz sem takšen …'). Zato je zelo pomembno  razločevanje: da znamo ločiti sebe, svoje notranje človeško bistvo, od svojih lastnosti, čustev, predstav … Če se zavemo, da mi v resnici nismo neka lastnost in tako vzpostavimo zdravo distanco do nje, nam to pomaga, da jo lažje sprejmemo in preobrazimo v skladu s svojim notranjim prepoznanjem.

Kaj sprejemanje sebe ni?
•    Zanikanje tega, kar je v meni – 'samobičanje'. Dokler se borimo s svojimi lastnostmi, dovajamo veliko energije prav temu, kar bi radi presegli, opustili. Borba proti lastnostim je podobna potiskanju žoge pod gladino vode – kaj se dogaja? Nesprejemanje, sram, zadrega, občutek krivde, skrivanje – vse to nas izčrpava.
•    Prepuščanje temu, kar je v meni – 'samobožanje' (takšen pač sem, nič ne morem narediti, se bo že samo spremenilo, ko bo čas). Samosprejemanje ni nedejavnost ali malomarnost.
•    Vdaja v usodo, apatičnost, samopomilovanje (saj ne morem drugače).

Samosprejemanje je čustveno neobremenjen odnos do sebe: ne omalovaževanje in ne poveličevanje vsega, kar v sebi prepoznamo.

Samospoštovanje je lastnost človekovega duhovnega jaza
Kot osebnost se ocenjujemo in vrednotimo na podlagi tega, kakšni smo, kar nam na različne načine sporoča okolica že od otroštva naprej. Tako mnogi danes svoje samospoštovanje gradijo na tem, kar imajo: denar, naziv, položaj, sposobnosti, privlačnost, zdravje. To lahko imenujemo tudi samozadovoljstvo, ki ga ljudje zamenjujemo s samospoštovanjem.

Resnično samospoštovanje in dostojanstvo sta kvaliteti človekovega duhovnega jaza. Če smo v stiku s seboj, potem zaupamo sebi in življenju. Tudi če se zmotimo in naredimo kaj narobe, se ne obtožujemo, temveč se iz napak učimo.

Pokazatelji nizkega samospoštovanja
Samodestruktivno vedenje - vdajanje alkoholu, razmišljanje o samomoru, pretirano basanje s hrano so različne oblike samodestruktivnega vedenja. Kdor se zares ceni in spoštuje, ni nasilen do sebe.

Kako pridobiti samospoštovanje?
Meditacija je pomemben korak k samospoštovanju, saj v njej prihajamo v stik z duhovnim jazom, ki je pravi izvor samospoštovanja. Stik s samim seboj omogoča, da se postopno sprostijo manjvrednostni kompleksi, strahovi, izgublja se občutek lastne nevrednosti, manjša se odvisnost od mnenja drugih in veča se  zaupanje v lastne sposobnosti.

Razpnimo jadra proti sebi in pod tistim, česar ne maramo, lahko odkrijemo tisto, kar smo ves čas iskali.

"Nobena reč vam ne more nadomestiti občutka lastne vrednosti, nihče vam ga ne more dati, ker ga že imate. Le prebuditi ga je treba, dovoliti mu, da zasije izpod oklepov miselno-čustvenih vzorcev. Z občutkom lastne vrednosti pa se bodo v vas prebujali tudi živost, radost in ustvarjalnost."

"Mnogo časa potrebuje človek preden ugotovi, da njegova vrednost ne temelji na minljivih rečeh. Da ni nič bolj vreden, če se prevaža v novem avtu in sprehaja v novih oblačilih, z novim partnerjem in s še debelejšim bančnim računom. Da si občutek lastne vrednosti lahko gradi le iz enkratnosti, ki je v njem samem, ne pa iz tistega, kar mu vsiljuje skomercializirana družba."